Dirkanje s kolesi ima že bogato zgodovino. Prve dirke so se odvile že konec 19. stoletja in se ohranile vse do danes. Vsak dogodek, ki preživi tako dolgo časovno obdobje, pa je priča številnim spremembam in kolesarske dirke niso nobena izjema.
Ene večjih sprememb kolesarstva so se zagotovo zgodile na področju tehnologije. Kolesa so postala bolj vzdržljiva, hitrejša in bolj aerodinamična, zaradi česar se je skozi zgodovino tudi močno spreminjala povprečna hitrost na dirkah.
Spremembe hitrosti si bomo ogledali na primeru osmih največjih dirk. V analizo so bilo zavzete vse tri tritedenske dirke (Dirka po Franciji, Dirka po Italiji in Dirka po Španiji) ter vseh pet tako imenovanih spomenikov (Milano-San Remo, Dirka po Flandriji, Pariz-Roubaix, Liege-Bastogne-Liege in Il Lombardia).
Samozadostni kolesarji, 400-kilometrske etape in preboj magične meje
Zametki kolesarskega dirkanja so izgledali precej drugače od dirk, ki jih spremljamo danes. Kolesarjev je bilo na dirkah precej manj in vsak je dirkal zgolj zase. Moštev se takrat še ni poznalo in tudi v najbolj drznih sanjah si tekmovalci niso upali predstavljati, da bi jim bila na poti nudena asistenca.
Težave so morali reševati sami in glede na to, da so bile prve etape na tritedenskih dirkah dolge tudi krepko preko 400 kilometrov, si lahko predstavljamo, da je bilo tovrstnih težav kar veliko.
Kombinacija dolžine etap, odsotnost pomoči in vsesplošno slabša oprema se je odražala tudi v povprečnih časih kolesarjev. V prvih letih se je na tritedenskih dirkah gibala med 25 in 29 km/h in kar dolgo časa smo morali čakati, da je prvi zmagovalec presegel magično mejo 30 km/h.
Spreminjanje povprečne hitrosti na tritedenskih dirkah od leta 1903 do leta 2021.
Kot prvemu je to uspelo Antoniu Pesenti na domači Dirki po Italiji leta 1932. Dvajseto izvedbo italijanskega kroga je osvojil z zavidljivo prednostjo enajstih minut in se kot prvi povzpel preko meje 30 km/h. Dobrih 3200 kilometrov dolgo traso je premagal s povprečno hitrostjo 30,59 km/h.
Dve leti kasneje je bila magična meja premagana tudi v sklopu Dirke po Franciji. Največja dirka na svetu je tedaj praznovala že 28. izvedbo, ki je bila sestavljena iz kar 23 etap, torej dveh več kot dandanes. Zmage se je veselil Francoz Antonin Magne, več kot 147 ur je kolesaril s povprečno hitrostjo 30,36 km/h.
Kolesarji so na Dirki po Franciji skušali že v drugi izvedbi priti čim hitreje do cilja na najrazličnejše (nedovoljene) načine. Kar 29 tekmovalcev, med njimi tudi tisti, ki so končali na prvih štirih mestih, je namreč del poti opravilo z vlakom. Pet mesecev po koncu dirke so jih diskvalificirali, jim odvzeli vse uspehe in jim naložili prepoved dirkanja.
Kot zadnja izmed treh najdaljših dirk se je prebitja magične meje veselila Dirka po Španiji. V njen zagovor naj povemo, da je tudi z naskokom najmlajša izmed treh ter da je v uvodnih letih doživljala kar precejšne "porodne krče", preden se je v času po drugi svetovni vojni dokončno ustalila v koledar.
Mejo 30 km/h so kolesarji sicer prebili že na deseti izvedbi, a tedaj se je pisalo leto 1955. Mejnik je bil torej dosežen več kot 20 let kasneje kot na preostalih dveh dirkah, ko je tudi tehnologija že naredila korak naprej in omogočala doseganje višjih hitrosti.
Vseeno Jeanu Dottu ne bomo prikrajšali naziva prvega kolesarja na španski dirki, ki se je peljal hitreje kot 30 km/h. Če smo povsem natančni, je bila povprečna hitrost Francoza kar 34,27 km/h.
Več kot pol stoletja do naslednjega mejnika
Ko je bila meja 30 km/h prebita, so se nekateri kolesarji že začeli obračati proti naslednjemu mejniku. Meja 40 km/h je bila mamljiva, a v resnici, s tedanjo opremo in načinom dirkanja, povsem nedosegljiva.
Več kot pol stoletja smo čakali, da so se kolesarji začeli približevati naslednji desetici in jo naposled tudi dosegli.
Prebitje meje 40 km/h je bilo v veliki meri posledica izboljšanja tehnologije in celotnega načina priprave na dirke. Kolesarji so začeli trenirati bolj strukturirano, vedno bolj je postajala pomembna tudi pravilna prehrana na kolesu, alkohol, ki je kraljeval v preteklosti, pa so zamenjale energijske pijače.
Prva izmed treh Grand Tourov je preko 40 km/h prišla Dirka po Španiji. To je leta 1997 uspelo Švicarju Alexu Zülleju, ki je dvaindvajset etap prevozil s povprečno hitrostjo 41,72 km/h.
Dve leti kasneje je bila magična meja prebita tudi v sklopu Dirke po Franciji. Pisalo se je leto 1999, ko je Lance Armstrong traso prevozil s povprečno hitrostjo 40,27 km/h. Zmaga mu je bila kasneje, zaradi znanih razlogov, odvzeta, tako da preboj meje 40 km/h še enkrat več pripisujemo tedaj drugouvrščenemu Alexu Zülleju.
Kar nekoliko presenetljivo dolgo pa je trajalo, da je bila meja prebita na Dirki po Italiji. To je uspelo šele leta 2013, ko se je zmage razveselil Vincenzo Nibali, ki je traso prevozil s povprečno hitrostjo 40,11 km/h.
Kot zanimivost lahko povemo, da je bila na Dirki po Italiji povprečna hitrost nad 40 km/h dosežena le štirikrat, nazadnje leta 2021, ko je slavil Egan Bernal.
Enodnevne klasike so mejnike dosegale veliko hitreje
Verjetno ni nobeno presenečenje, da so povprečne hitrosti na enodnevnih dirkah precej višje kot na etapnih dirkah. Veliko lažje je namreč ohranjati visoko hitrost le en dan, hkrati pa je tudi teren klasik precej bolj položen od nekaterih etap na Grand Tourih.
Od vedno je bilo tako, zato so tudi povprečne hitrosti na klasikah hitreje presegle prej omenjeni magični meji.
Spreminjanje povprečne hitrosti na enodnevnih klasikah od leta 1903 do leta 2021.
Najhitreje je to uspelo dirki Pariz-Roubaix, kjer je že zmagovalec prve izvedbe leta 1896 dosegel povprečno hitrost 30,16 km/h.
V prihodnjih sezonah se je povprečna hitrost vseskozi dvigala in leta 1943 presegla tudi drugi mejnik. V prvi izvedbi po premoru zaradi vojne je zmago na Pariz-Roubaixu slavil Marcel Kint, ki je 250 kilometrov dolgo traso premagal s povprečno hitrostjo 41,49 km/h.
Tudi vse ostale klasike niso veliko zaostajale pri premagovanju magičnih mej. Tako Milano-San Remo, Il Lombardia in Liege-Bastogne-Liege so mejo 30 km/h premagale še pred prvo svetovno vojno, le Dirki po Flandriji je to uspelo po njej.
Rekreativni kolesarji dosegajo povprečno hitrost okoli 30 km/h.
Ne dolgo po drugi svetovni vojni pa je povprečna hitrost presegla tudi 40 km/h. Kot že omenjeno je to najprej uspelo tekmovalcem na Pariz-Roubaixu, ki so mejo premagali že med drugo svetovno vojno.
Deset let kasneje se je z dosežkom lahko pohvalila klasika Milano-San Remo, hitro pa so sledile tudi ostale. Še najdlje se je na prebitje meje čakalo na Liege-Bastogne-Liegu, ko je leta 1963 naposled to le uspelo Fransu Melckenbeecku.
Na naslednji mejnik bomo čakali še kar nekaj časa
Vse od preboja preko 40 km/h se oziramo k naslednjem mejniku – 50 km/h. A do takrat se bomo še precej načakali.
Kolesarji dandanes na etapnih dirkah redno dosegajo povprečne hitrosti okoli 40 km/h, na klasikah pa je ta meja postavljena kilometer ali dva višje. Še vedno pa smo precej daleč od naslednje desetice.
Za dosego naslednjega mejnika bo potreben določen tehnološki in nutricionistični preskok.
Kolesa postajajo vse hitrejša in lažja, a to ustvarja razliko nekaj sekund na dirko, ne pa nekaj minut, kar bi se lahko bistveno odražalo tudi v povprečni hitrosti.
Pričakujemo lahko, da bo mejnik najprej dosežen na klasiki Milano-San Remo, ki velja za najhitrejšo dirko izmed vseh osmih, zajetih v analizo. To potrjujejo tudi podatki preteklih dveh izvedb, na katerih je povprečna hitrost presegla 45 km/h.
Prvi korak v pravo smer bi bila odprava minimalne teže kolesa (6,8 kg) s strani Mednarodne kolesarske zveze. Tehnologija je že zdavnaj dosegla zmožnosti za proizvodnjo varnih lažjih koles, s katerimi bi se predvsem na klancu lahko dosegale višje hitrosti, kar bi drastično pripomoglo k skupni povprečni hitrosti.
Tehnologija pa je zgolj eno področje. Tudi najboljše kolo namreč ni vredno nič, če kolesar na njem ni zmožen dosegati visokega nivoja.
V zadnjih letih se je na tem področju veliko spremenilo. Moštva vse več pozornosti posvečajo raziskavam in testiranjem na področju prehrane, ki igra ključno vlogo pri pripravi športnika.
V naslednjih letih lahko pričakujemo, da bodo moštva temu posvetila še več pozornosti, vsaka minimalna prednost je namreč dobrodošla.
Podjetja, kot je Nduranz, sledijo najsodobnejšim raziskavam in njihovi izdelki, ki dokazano izboljšujejo vzdržljivost, bodo gotovo prav tako igrali pomembno vlogo pri preseganju meje 50 km/h.