Tina Goršek Šparovec je mlada raziskovalka na področju ginekologije na Medicinski Univerzi v Gradcu. Magistrirala pa iz prehrane in biomedicine na svetovno priznani Tehnični Univerzi v Münchnu. Pri Human Performance Centru znanje prehrane združuje z znanjem iz ginekologije in endokrinologije, in tako poleg raziskovalne dejavnosti redno izobražuje trenerje, ki si želijo več znanja o ženski fiziologiji. Neposredno svetuje tudi s športnicam ter jim pomaga pri boljšem razumevanju lastnega telesa in njegovih zmogljivosti. Njeno poslanstvo temelji na želji, da bi trenerji razumeli in upoštevali potrebe športnice in tako sestavili optimalne treninge, ki so podprti s primerno prehransko strategijo. Meni, da se le tako lahko dosežejo optimalni rezultati.
Tina, kako pride do motenj hranjenja?
Marsikdo bi si predstavljal, da sta hrana ali pa nezadovoljstvo z izgledom vzrok za motnje hranjenja. Vendar temu ni vedno tako.
Začetek motenj hranjenja je lahko povezan s travmatično izkušnjo, pritiski ali spremembami.
Kot nekdo, ki se ukvarja s prehrano, ne vem dovolj o psihologiji in psihoterapiji. Sama ne morem dati cele obravnave.
Dobro je, da je zraven še psihoterapevt, ki tem športnicam in ostalim varovankam pomaga preko psiholoških ovir. Sploh ker gre v ozadju ponavadi za neke druge probleme, saj vemo, da motnje hranjenja ne izvirajo samo iz hrane. Izvajanja nadzora nad hrano je posledica, v kateri lahko izražajo svojo stisko.
Za kakšne probleme lahko gre?
Velikokrat gre za probleme v družini ali socialnem okolju. Tudi toksično okolje in pritiski trenerja ali ekipa lahko vpliva na to, ne samo družina.
Zgodi se, da mlada, nesamozavestna športnica v svoji ekipi vidi vzornico, ta je uspešna v športu, je pa tudi bolj suha. Potem pa misli, da ko bo ona tudi izgledala tako, bo uspešna.
Mogoče ima ta punca, ki je uspešna, določene predispozicije ali pa trpi za motnjami hranjenja in ima svoje stiske, je pa v športu uspešna. In potem druga mlada športnica to vidi in misli, da ji ta podoba prinaša uspeh.
In ta suha, bolj uspešna športnica, lahko dobiva pohvale od trenerja. To je zato, ker si suha, zelo dobro, kar tako naprej. Zmaguje, hkrati pa je vzor in vpliva na ostale v ekipi/disciplini.
Manj uspesne športnice pa mislijo, da bodo one tudi dobile pozornost in pohvale, če bodo izgledale kot ona. Mogoče pa ne vidijo, da so za uspeh športnika pomembne tudi druge zadeve. Pravilen, konsistenten trening, pravilna prehrana ali dovolj spanja.
Ker ne vidimo, kaj je v ozadju, vidimo samo v fizični obliki, mislimo, da nas je postava privedla do uspeha.
Misliš, da je tega veliko?
Mislim, da je to v vsakem športu prisotno. Sploh v mlajših letih, saj se vsi primerjajo. Vsi tekmujejo med seboj. To je cilj športa.
Z otroci ali najstniki, ki so bolj dovzetni za to, bi morali drugače komunicirati. Starši bi morali drugače komunicirati.
Poslušala sem predavanje športne psihologinje, kako bi starši morali pristopiti k temu. Starši bi morali svoje otroke spodbujati k športu na pravilen način. To je bilo predavanje, organizirano s strani Pozitivne psihologije.
Kako bi jih morali spodbujati?
Morali bi nuditi podporo, spodbudo, ne pa izvajati še večjega pritiska.
Ko se starši preveč vpletajo v treninge, so prisotni na treningih, primerjajo svoje otroke s sovrstniki, ko oni prevzamejo še vlogo trenerja in nutricionista. »To bi moral tako odigrat, to bi moral tako podat«, to je v bistvu vloga trenerja, ne njih.
Sej tudi mi, ko gledamo tekme, hitro začnemo komentirati. Prvo kot prvo postavo, ta ima pa take noge, ta ima pa tako zadnjico. Vzgojeni smo bili v okolju, kjer so telesne lastnosti najpomembnejša stvar.
Kot otrok ali mladostnik se tvoje telo hitro spreminja in imaš neka obdobja nesamozavesti. Če bom imela take noge, tako rit, prevelike prsi, bo nekdo to komentiral. Najboljše, da nimam tega.
Pri katerih letih se to že začenja?
Kak psiholog bo to bolje odgovoril, ampak jaz mislim, da že zelo zgodaj. Glede na to, da že vidimo majhne punčke, ki se gledajo pred ogledalom, se zavedajo svojega telesa.
Naj še tukaj poudarim, da na to vplivajo tudi starši, ki si pretirano želijo spremeniti svojo postavo ali se pretirano z njo obremenjujejo. Če otrok to gleda že od mlajših let, to ne vpliva najbolj pozitivno na njih. Če se neka mamica pred hčerko gleda v ogledalo ali se tehta, pa je ves čas preveč, bo tudi hčerka začela ponavljati te zadeve.
Se mi zdi, da tudi to ustvarja nek pritisk oziroma takšno stanje, kot je v družbi trenutno. Vse, kar je pomembno, je tvoj videz.
Kaj lahko starš naredi, da otroka čim bolj opolnomoči?
Za začetek, da starši ne bi kritizirali otrokove postave. Se mi zdi, da je v splošni populaciji veliko pričakovanja, kakšna bi postava morala biti, da je športnik potem uspešen.
Eni športi res spremenijo naše telo, da smo videti drugače kot neka splošna populacija. Recimo bodybuilding, oni morajo, želijo imeti zelo velike mišice. To odstopa od splošne populacije in boš seveda pogledal, ta pa ima res velike mišice.
Ampak to gre tudi v drugo smer. Sumo borci, na primer, morajo imeti veliko maščobnega tkiva, morajo biti ogromni. Vsak šport ima neka pričakovanja, kakšno postavo naj bi ta športnik imel. To tudi ustvarja pritisk in lahko vodi v motnje hranjenja.
Toda ali je res nek športnik, ki odstopa od teh pričakovanj, slabši na ta račun? Ne bi rekla. Se mi zdi, da mogoče pri kolesarstvu vsi hočejo biti suhi, da bodo hitro vozili, ampak ravno pri ženskah kolesarke nimajo najnižje mase, pa so vseeno zelo dobre in zmagujejo. Pri moških to že ni tako, ampak imaš potem sprinterje, ki so močnejši in rabijo to moč.
Praviš torej, da postava ni tako bistvena in se sploh mlajši človek ne bi smel s tem obremenjevati?
Tako je. Dokler ne ogroža zdravja. Predebelim posameznikom bi se moralo ponuditi zdravljenje, tako kot tudi presuhim.
Kako naj starš pomaga otroku, da se ne bi toliko zgledoval po najboljših? Najboljši vendarle imajo postavo bolj tipično tega športnika, saj je verjetno razlog, da tak tip postave dominira v posameznem športu.
Veliko je pritiskov, da so take postave bolj priljubljene. Ampak kot smo v pogovoru o RED-S že povedali, če greš preveč v ekstrem, to spet ni v redu. To je treba poudariti.
Drugače pa se mi zdi, da bi se lahko odprto o tem pogovarjali z otroki. Taka ali taka postava ne pomeni nič več zdravja, sreče. Tvoja telesna masa te ne definira. Nisi nič manj športnik, če imaš nek tip postave.
Misliš, da bi morali starši prevzemati tudi vlogo nutricionista?
Starši skrbijo za prehrano otroka. Ne bi pa smeli prevzeti vloge nutricionista. Še nutricionisti včasih nimamo dovolj znanja, da bi znali vsem pomagati, da pa starš ali trener neki prebere in svetuje, lahko naredi športniku ali otroku športniku več škode kot koristi.
Prav bi bilo, da bi se starši izobrazili, kaj so tiste pomembne zadeve, na katere bi morali paziti pri tem, kako pripravljajo prehrano.
Ključno se mi zdi, da gredo na neko izobraževanje, da vidijo, na primer, da so za našega športnika ogljikovi hidrati res zelo pomembni.
Če imaš otroka, ki trenira atletiko, da veš, da po treningu rabi določena hranila.
Ne pa da nekaj prebereš in misliš, da mora otrok temu slediti, da bo čim boljši.
In potem otroku predpišeš neko dieto z manj ogljikovimi hidrati ali pa mu prepoveš sladkorje, ker si prebral, da to ni dobro in povzroča vnetje. S takimi zadevami škoduješ svojemu otroku in njegovi karieri na daljši rok.
Definitivno pa bi morali v sklopu zveze ali kluba povabiti športnega nutricionista in povedati, kakšne so potrebe otroka, koliko energije rabi, česa ne smemo izpuščati, kaj so prehranski miti itd.
Če starš bere naše objave in se zaveda, kako pomembni so ogljikovi hidrati, je potem prav, da vsaj to otroku nudi, da poskrbi, da je dovolj OH?
Ja. Morali bi se osredotočati na osnove.
Veliko ljudi prebere, da je recimo dober kreatin, ampak to ne pomaga, če nimaš urejene osnovne prehrane.
Tudi iz strani prehranskih svetovalcev je prav, da nudmo čim več nasvetov o osnovah prehrane. To je ključno.
Dokler bodo športniki po treningih jedli meso in solato ter izpuščali OH ali pa zaužili premalo beljakovin, moramo ponavljati osnove.
Misliš, da je veliko staršev, ki se za to zanimajo?
Ja. Veliko je staršev, ki še za svojo prehrano ne znajo poskrbeti, kaj šele za prehrano otroka športnika, ki ima drugačne potrebe kot oni. Absolutno se mi zdi, da je to problem in bi morali tudi o tem malo več govoriti.
Da se ne začne izključevati nekih večjih skupin živil oziroma makrohranil. Da se prepreči neko preveliko obsedenost s hrano, da se ne vzpostavi ta strah pred določenimi hranili in da ne privede do posledic, kot so RED-S ali motnje hranjenja.
Otroci lahko začnejo trenirati že pri 6, 7 letih. Misliš, da je takrat prezgodaj, da bi jih s tem obremenjevali. Kdaj postane to relevantno?
Takrat aktivnosti še niso toliko specializirane. Ampak ko ima otrok že trikrat, štirikrat na teden treninge, je dobro, da ima sabo za malico kakšno banano.
Ali če opazimo, da je zelo lačen, da veliko je, da je shujšal, take zadeve. Starši to lahko opazijo.
Pri otrocih se mi zdi, da je taka intrinzična, lastna nastavitev telesa, da bodo jedli, ko so lačni.
Če opazimo, da veliko posegajo po sladkarijah in prigrizkih, so z glavnim obrokom zaužili premalo. Pazimo, da jim pripravimo primerno malico. Nič nimam proti občasnim čokoladicam, vendar bi morali preferirati kvalitetnejše izbire, kot so proteinski jogurt/puding, kos sadja in skuto, kruh s skyrom in marmelado.
Moj osebni primer, takrat je bila še gimnazija. Pouk se je začel ob 7.15, potem si imel pa ob 11 malico. Zajtrk si imel ob pol sedmih, tako da je bilo vmes kar nekaj časa. Ob 10.30 je razred užival v zvokih kruljenja.
Kot športnik bi bilo dobro, da bi vmes pojedel še eno malico. Če imaš popoldan naporen trening, bi bilo vsekakor dobro, da ne stradaš pretirano preko dneva.
Oziroma še večji problem, če tik pred treningom poješ preveč. Težko je skakati s polnim trebuhom.
Cilj je polniti zaloge glikogena?
Ja, sploh če imaš popoldan intenzivne treninge.
To govoriva o srednji šoli?
Ja, otroci imajo v šoli malo več obrokov in tudi treningi niso tako naporni.
Recimo, ko vemo, da je v šoli malica, ki je otrok ne je, mu doma pripravimo malico za seboj, da ne bo cel dan brez hrane in potem šel še na trening. Nekaj v tem smislu.
Otroci pri 10, 11 začnejo lahko že zelo resno trenirati, ampak kakor vidimo, klubi niso dovolj ozaveščeni glede prehrane. Pade to na starše?
Pri plavanju imajo recimo že dvakrat na dan treninge. In če gre zjutraj na tešče plavati, potem pa čaka na malico ob desetih, lahko iz tega že nastane problem, ki vodi v RED-S.
To pade na starše in v takih primerih bi jih morali bolj vključiti in jih o tem izobraziti.
Lahko že otroci razvijejo RED-S? Pogosto se zdi, da so zdravi, tudi če jedo naključno, ko jim paše.
To je dober primer čisto nenamernega RED-S oziroma nizke energijske razpoložljivosti. Njim enostavno ni všeč, kar je za kosilo in ne bodo jedli. Sama sem bila tak otrok (smeh).
To se potem pokaže tako, da jim v šoli pade koncentracija, imajo probleme s spanjem, ko se začnejo razvijati, lahko pride do zaostalosti v rasti, kasnejša puberteta.
Vidimo korelacijo med plesalkami, baletkami, ki pridejo kasneje v puberteto, kasneje dobijo menstruacijo.
Da ima naša hčerka 15, 16, 17 let, pa še nima menstruacije in je bolj suha in se intenzivno ukvarja s športom, je to znak, alarm, da ta punca preveč trenira ali premalo poje. Večinoma je razlog to, da premalo poje.
Tukaj moram opozoriti, da najstnice morajo na obisk k ginekologu! Res ni pametno predolgo čakati.
Težko je pričakovati, da se bo medicinska stroka čez noč spremenila. Tudi trenerji morda ne. Je potem spet vse skupaj na starših, ko govoriva o otrocih, mlajših od 15 let?
Jaz mislim na starših in trenerjih. Trenerji bi morali imeti redna izobraževanja. Res je, da je prehrana nekaj, kar se jih ne tiče preveč, ampak je nekaj, kar lahko vključijo kot del treninga.
Ko pelješ otroke na neke priprave, si odgovoren za njihovo prehrano. Moraš imeti vpogled, kakšne prehranske izbire imajo varovanci. Lahko jih opozoriš na boljše alternative, ko v avtobusu jedo rogljičke in čips.
Priporočljivo je, da po treningu spijejo regeneracijski napitek, sploh pri tistih, ki se potem vozijo domov dlje časa. Lahko predlagaš, da imajo sredi treninga s seboj sok ali ploščico, če so treningi daljši.
Po drugi strani je odgovornost tudi na starših, saj jim oni kuhajo in kupujejo hrano. Dobro bi bilo starše izobraziti, kaj paše v nakupovalni voziček.
Veliko je klubov. Recimo nogometaše niti ne naučijo pravilne tehnike teka, pa imajo zdaj probleme s koleni zaradi tega. In to so klubi, ki vzgajajo bodoče profesionalce, kaj šele manjši klubi. Ali je možno ozavestiti vse te različne klube?
To je kar zalogaj. Trenutno morajo delati večino na svojo roko. Kakor vem, imajo trenerji občasno neka predavanja, ne vem pa, če so res kvalitetna.
Moramo pa se zavedati, da niso vsi nutricionisti oziroma dietetiki dovolj dobro izobraženi o športni prehrani. Nekateri nutricionisti nimajo pravilnega pristopa in športnikom lahko škodijo.
Ne vem, kako bi situacijo res izboljšali, razen da se vzpostavi nadzor in da se izda neke smernice.
Naša prehrana je še vedno nekakšna ogromna luknja, v katero vsak nekaj meče in vsak pobere ven tisto, kar hoče slišati. Malo je res zelo dobrih smernic.
Misliš, da bi morali otroka pri 10, 11 letih že peljati preventivno k psihologu? Lahko starš sam s pogovorom naredi dovolj? Včasih je težko videti, otroci marsikaj skrijejo.
Ne vem, nisem psihologinja. Ampak morda bi bilo dobro, da bi mlajši športniki imeli psihologe, saj problemi pogosto nastopijo, ker stvari niso dobro skomunicirane. Zakaj danes on ne igra? Zakaj drugi igra? In potem pride do nekih trenj.
Če bi se dalo te stvari lepše povedati, bi lahko prišlo do manj takšnih zamer. Tudi mlajši športniki imajo treme pred nastopi. Zafrknejo in potem mislijo, da zafrknejo celo ekipo. Začutijo pritisk.
Mislim, da bi bilo zanimivo, da se s trenerji več pogovarjajo o teh stvareh.
Dajva na kratko povzet. Če sem starš, ki se poda z otrokom na to pot mladega športnika. Kaj naredim, kje dobim znanje, kako pristopim?
Znanje dobiš pri nutricionistih, dietetikih, ki se morda bolj specializirajo za športno prehrano. Morda jih ne bi bilo slabo direktno vprašati. Moj otrok trenira to in to, kaj naj naredim.
V Human Performance Centru smo že imeli nekaj takih staršev. Zanimalo jih je, kako naj pravilno izbirajo hrane za svoje otroke.
Če kot starši otroku pripravljamo hrano, je dobro, da upoštevamo te nasvete. Moj otrok trenira atletiko, on rabi OH, on rabi sladkor.
Vsi ti nasveti, ki jih preberejo na nekih straneh, kako so sladkorji škodljivi, v resnici ne držijo. V tem smislu.
Da poskusimo ločiti, da neki nasveti za širšo populacijo ne bodo držali za našega otroka.
Še en dober nasvet za starše glede osnovne prehrane. Če znamo nekako umestiti beljakovine, OH, maščobe, sadje in zelenjavo v svoj jedilnik, je to tisto bistveno, kar bo najbolj podprlo treninge našega otroka, in ne neki dodatki, na katere je prehranska industrija preveč fokusirana.
O kakšnih prehranskih dodatkih govoriva?
Najprej pomislim na fat burner. Razni zeliščni pripravki.
Veliko punc pride k meni, ki prebere, da jim bo maca uravnavala hormone. V bistvu pa je njihova prehrana čisto neprimerna in punce s svojo prehrano ne podprejo svoje dejavnosti v telesu, mislijo pa, da jim bo maca rešila njihovo hormonsko stanje.
Ali pa da bo nek magnezij ali vitamin C otroka naredil super športnika. Ko mu lahko damo nekaj kosov sadja na dan ali mu zapakiramo sadje.
Kje lahko starši najdejo pomoč?
Obrnejo se lahko na Human Peformance Center.
Tina, hvala.
Preberi tudi:
Tina Goršek Šparovec - Relativni energijski primanjkljaj v športu (RED-S)
Tina Goršek Šparovec - Podhranjenost med mladimi športnicami